24. december 2009
7. december 2009
Spoštovani gradbinci!
Leto je naokoli, prišel je december in s tem tudi čas praznikov in obdaritev. V letošnjem letu je veliko ljudi izgubilo službo zaradi prepohlepnih lastnikov družb, ki jim je bolj malo mar za navadne delovne ljudi. Zato v naši družbi sočustvujemo z vsemi, ki v prihodnjih dneh ne bodo mogli obdariti svojih otrok, ne bodo mogli vsaj nekaj denarja nameniti nakupu božičnih ali novoletnih dobrot, ne bodo mogli obdariti svojih najdražjih, pa vendar bodo z veseljem nazdravili letu, ki prihaja, saj jim bo mogoče povrnil delovno mesto.
Seveda smo imeli sindikalisti letos tudi v naši družbi kar nekaj sestankov na temo zmanjševanja zaposlenih, vendar smo z dogovori nekako uspeli doseči, da se v letošnjem letu število zaposlenih ni zmanjšalo, čeprav je bilo to že skoraj uresničeno. Upamo, da se bo v letu, ki prihaja zadeva pričela umirjati saj si nadaljevanje takšnega porasta brezposelnosti sploh ne moremo predstavljati. Prav tako tudi posledic, ki bi bile verjetno katastrofalne, čeprav so Slovenci znani kot potrpežljiv narod, celo s hlapci nas nekateri primerjajo.
Glede sindikalnega dela v naši družbi lahko rečemo, da je leto 2009 minilo brez velikih razočaranj. Uspeli smo obdržati vsa delovna mesta, dobili smo regres, na koncu leta pa bomo deležni tudi božičnice in malce okrnjene trinajste plače. Iz pogovorov z zaposlenimi smo dobili vtis, da nekateri še vedno ne spremljajo poročanja medijev, ki vsakodnevno pišejo in govorijo, da je povsod po svetu in seveda tudi pri nas nastala kriza, ki še vedno traja in nihče ne ve koliko časa še bo. Tisti, ki spremljajo dogajanje pa cenijo delo sindikata v naši družbi saj smo velikokrat deležni pohval za »borbenost« na sejah z vodstvom. Potrebno je omeniti, da seje z vodstvom potekajo v kolegialnem vzdušju ter korektno. Predstavniki vodstva nam vedno prisluhnejo in poskušajo ugoditi našim zahtevam, čeprav tako eni kot drugi včasih zahtevamo nemogoče. Komunikacija z vodstvom v naši družbi je dobra, glede na to, da ob izmenjavi mnenj z drugimi sindikalisti, ugotavljamo, da v nekaterih družbah vodstvo dobesedno ignorira sindikat. Tam sindikalistom res ni lahko.
Kakšno bo leto, ki prihaja, ne ve nihče. Želimo si, da bi kriza minila, da bi odpirali nova delovna mesta, da bi lahko zopet z optimizmom zrli v prihodnost, da ne bi delali do onemoglosti oziroma do 65. leta, da ne bi bilo otrokom revnih staršev nikoli več nerodno pred vrstniki, ki imajo vsega na pretek in ne prejemajo oblek na Rdečem križu ali Karitasu. Tudi mi, sindikalisti, moramo poskrbeti za boljše življenje naših otrok in sicer tako, da se pogajamo za vsako malenkost, saj vemo, da nam nič ni podarjenega s strani delodajalcev ali države.
Ob koncu leta pa želimo vsem zdravja, sreče, veselja v novem letu in medsebojnega razumevanja ter da bi se vsakemu izmed nas uresničila skrita želja – nekaterim mogoče nova hiša in avto, drugim pa le dovolj kruha za preživetje.
Srečno 2010 vam želi sindikat Lafarge cement Trbovlje
Marin Etbin, predsednik
10. november 2009
V petek, 23. oktobra 2009 smo v naši družbi organizirali dan odprtih vrat, s čimer smo želeli pokazati, da smo vedno pripravljeni sodelovati z lokalno skupnostjo in širšo javnostjo, saj nikakor ne moremo razumeti očitkov medijev in posameznikov, ki namerno blatijo naše ime. S tem povzročajo veliko zmedo med ljudmi. Prav tako pa tudi nezadovoljstvo med zaposlenimi, ki so tudi v svojem prostem času izpostavljeni neprijetnim vprašanjem znancev, ki težko razumejo, da posamezniki dobesedno hujskajo ljudi in lokalne novinarje.
Na dnevu odprtih vrat smo želeli predstaviti resnico in pokazati dejansko stanje v naši tovarni. Povabilu na dan odprtih vrat se je odzvalo veliko obiskovalcev, ki smo jim predstavili zgodovino naše tovarne, ogledali so si tovarno ter prisluhnili strokovnih razlagah naših strokovnjakov, ki so odgovarjali na vsa zastavljena vprašanja, tudi na provokativna.
Sindikalni zaupniki smo na dan odprtih vrat povabili predsednika ZSSS, Dušana Semoliča ter sekretarja in predsednico SDGD, Oskarja Komca in Tanjo Šuligoj. Menimo namreč, da mora tudi sindikalni vrh izvedeti pravo resnico o tako osovraženemu Lafargu. Mediji namreč niso naklonjeni »Francoskim onesnaževalcem«, temveč tistim, ki se imajo za nekakšne ekologe, pa čeprav je večini znano dejstvo, da so v ozadju le osebni interesi.
V imenu Sindikata naše družbe bi se rad zahvalil predsedniku ZSSS, Dušanu Semoliču in sekretarju SDGD, Oskarju Komcu, da sta kljub velikim pritiskom množic iz cele Slovenije, ki vsakodnevno izgubljajo službo, našla čas, ter nas obiskala in se na lastne oči prepričala, da nismo tako »umazani« kot nas mediji prikazujejo v javnosti. Upamo, da sta, kot večina obiskovalcev, zapustila našo tovarno v prepričanju, da le ni tako kot smo predstavljeni v medijih in da bosta brez zadržkov lahko vsakomur pogledala v oči in jima povedala resnico o naši tovarni.
Veseli nas, da sta si, ob vseh dejavnostih, ki se dogajajo zadnje mesece, vzela čas tudi za člane iz naše družbe. Našemu delavcu iz mehanične delavnice bo poleg obiska, v spominu ostalo srečanje tudi zato, ker sta skupaj z Dušanom Semoličem davnega leta 1972 skupaj služila vojaški rok, od takrat pa se nista videla. Srečanje je bilo za našega delavca, ki je tik pred upokojitvijo, zelo razveseljivo in tega dogodka se bo verjetno še dolgo spominjal.
Predsednici SDGD, Tanji Šuligoj, ki se zaradi zdravstvenih težav dneva odprtih vrat pri nas ni mogla udeležiti, pa želimo, da bi se ji zdravje čim prej povrnilo in da nas tudi ona v bližnji prihodnosti obišče.
Na koncu moramo povedati tudi to, da je neka novinarka, v nekem časopisu, teden po obisku Dušana Semoliča v naši tovarni napisala članek, v katerem se med drugim sprašuje kdo je kril stroške njegovega obiska v Lafarge cementu… Lahko si mislite kako se počutimo, ko prebiramo takšne članke novinarjev, ki bi vse storili za tisti honorar od katerega se preživljajo na račun neresnic in obrekovanj.
Zaposleni v naši tovarni namreč svoje delo pošteno opravljamo in zato težko razumemo, da si nekdo želi, da zgubimo delo ter zaslužek, s katerim se preživljamo.
Sindikat Lafarge cement Trbovlje
MARIN Etbin
22. julij 2009
Tako kot v mnogih družbah smo tudi v družbi Lafarge d.d morali poseči po nekaterih ukrepih, ki so v teh časih tako imenovane recesije neizbežni. Vodstvo nam je že v mesecu marcu letošnjega leta predstavilo načrt ukrepov s katerimi bi lahko zmanjšali stroške in sicer je načrt vseboval šest točk katere so si sledile po teži ali, če poenostavimo, od milejše do bolj boleče variante za zaposlene. Ker smo v zadnjih nekaj letih poslovali precej uspešno, nas je seveda recesija močno presenetila zato je moral Izvršni odbor sindikata naše družbe sklicati kar nekaj zborov, da smo zaposlenim obrazložili trenutno stanje saj kljub poročanju medijev o vsakodnevnih odpuščanjih nekateri še vedno ne dojamejo, da se je kriza dotaknila tudi nas. Tako smo morali letos že tretjič ustaviti proizvodnjo za nekaj tednov saj se nam kopičijo zaloge. Treba je povedati, da v času zastoja opravljamo remontna dela in le redki takrat koristijo letne dopuste.
Izvršni odbor sindikata v naši družbi se najmanj enkrat mesečno sestane z predstavniki vodstva, tako da so vsi zaposleni že naslednji dan preko zapisnika obširno seznanjeni z dogajanji in problematiko v naši družbi.
V mesecu marcu smo se skupaj z vodstvom že dogovorili za prvi varčevalni ukrep, ki omejuje izplačilo opravljenih nadur in sicer za polovico manj kot v letu 2008. Takrat smo dosegli dogovor, da bodo zaposleni, ki bodo opravljali delo izven rednega delovnega časa namesto nadur lahko koristili ure v dobrem ter za vsako opravljeno uro prejeli še pol ure. Torej uro in pol za vsako opravljeno uro ter seveda plačane vse dodatke kar so zaposleni zelo dobro sprejeli (nočni, popoldanski, nedeljski, praznični ali delo pod posebnimi pogoji). Dne 14.7.2009 pa smo v dogovoru z vodstvom sprejeli in podpisali socialni dogovor o 36 urnem delovnem tednu. Sindikatu je tudi v tem primeru uspelo z vodstvom doseči dogovor, da bomo zaposleni obdržali plačo 40 urnega delovnega tedna, ure pa bomo koristili takrat, ko naša tovarna ne bo obratovala zaradi prevelikih zalog. Tudi v tem primeru so bili zaposleni zadovoljni. Treba je povedati tudi, da smo letos uspeli preprečiti odhod naših čistilk (vsaj do konca leta 2009), ki bi morale k drugemu delodajalcu prestopiti 1.6.2009.
Lahko trdimo, da je Sindikat Lafarge d.d. v prvi polovici letošnjega leta uspešno prestal vsa pogajanja glede ukrepov saj smo uspeli zaenkrat obdržati vsa delovna mesta kar je tudi naša glavna naloga. V kolikor se do konca leta kriza ne bo polegla (kar tudi ni pričakovati) bomo imeli v naslednjem letu verjetno opravka z težjimi odločitvami a vsi upamo, da zaposlenim v naši družbi ne bo potrebno iskati službe v drugih podjetjih.
Marin Etbin, predsednik sindikata Lafarge, d.d.
1. julij 2009
Prejeli smo obvestilo vodstva družbe Lafarge, d. d., Trbovlje, s katerim obveščajo javnost o emisijah snovi v zrak, po pričetku uporabe sekundarnih goriv. Obvestilo objavljamo v celoti, informacije o meritvah pa so dobrodošle tudi za delavce, predvsem z vidika varnosti in zdravja pri delu.
Obvestilo vodstva družbe Lafarge, d. d., Trbovlje (kliknite)
30. april 2009
V imenu zaposlenih v Lafarge cementu Trbovlje vam želim lepe prvomajske praznike ter vrnitev na delovna mesta po končanih praznikih saj v teh hudih časih nikoli ne vemo ali bomo še imeli delovna mesta ali ne. Pri nas zaenkrat še ni tako hudo vendar, če bo tako imenovana recesija še naprej klestila po Sloveniji se bomo kmalu lahko vprašali ali je sploh še čas, da prevlada zdrava pamet in logika. Seveda ne smemo nikoli obupati, prav nasprotno, boriti se moramo do zadnjega daha saj v teh kriznih časih krojimo svojo in usodo naših otrok, ki se trenutno ne vidijo v tem sistemu. Le kaj jim bodo izobrazbe, če ne bo delovnih mest? Osebno menim, da ima letošnji 1. maj – praznik dela grenak priokus saj tolikšne nezaposlenosti v Sloveniji ni lahko kar čez noč spraviti na stare tire.
Vsem ljudem, ki bi radi delali in se nimajo možnosti zaposliti želimo, da bi dočakali dan, ko se bodo zopet lahko zaposlili in svojim otrokom nudili dostojno življenje, saj si je težko predstavljati, da otrok gleda v izložbo z raznimi dobrotami starši pa s solzami v očeh dobesedno odvlečejo otroka stran od izložbe.
NAJ ŽIVI 1. MAJ - PRAZNIK DELA (v dobesednem pomenu)
Sindikat LCCT
Marin Etbin, predsednik
SDGD Slovenije, avtorske pravice pridržane
Izdelava spletnih straniIzdelava spletnih strani - Spletna postaja
Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje
Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.